淄博市老领导、人大代表委员观摩重点项目建设

Walter Seymour Allward, Veritas, 1920

百度 专项述职激发出的热情，转化成了推动全省人才工作的实际行动。

Resnica je filozofski pojem, ki po eni od definicij pomeni ujemanje izjave z dejstvi oziroma z realnostjo.

Vendar pa ne obstaja enotna definicija resnice, s katero bi se strinjala ve?ina filozofov.

Glavne teorije resnice

Najbolj znana najstarej?a in mogo?e tudi intuitivno najbolj sprejemljiva teorija resnice je koresponden?na teorija, ki jo lahko podamo v odgovoru: resnica je skladnost z dejstvi. Z njenega stali??a je nosilec resnice oziroma ?kandidat? za resnico resni?en, ?e in samo, ?e se ?sklada z dejstvi?. Nekateri od nasprotnikov se prito?ujejo, da je pojem dejstva sam po sebi razlo?ljiv samo s terminom resnice (na primer, kot biti dobesedno soodnosen z resni?nim stavkom ali propozicijo), tako da je teorija kro?na. Drugi pa se prito?ujejo, da je pojem ?korespondence? bodisi prazen, bodisi nespameten. Te?ko pa je tudi re?i, kdo od filozofov je resni?no podpiral to teorijo v tako abstrahirani obliki.

Skoraj enako znana je koheren?na teorija, ki jo lahko podamo v obliki resnica je ujemanje z ostalimi resni?nimi nosilci, do katere so po navadi pri?li s preganjanjem te?av koresponden?ne teorije. ?e sprejemamo, da resnica ne more biti sestavljena iz relacije med nosilci resnice in predmeti, ki sami po sebi niso nosilci resnice (kakor na primer ?dejstva?), zagovorniki te teorije namesto tega predlagajo, da obstaja resnica v medsebojni relaciji med nosilci resnice, kot je recimo relacija vzajemne podpore med prepri?anji posameznika ali skupnosti. Nasprotniki ugovarjajo, da to vodi do nesprejemljivega relativizma resnice, saj so mnogi razli?ni in medsebojno nezdru?ljivi sistemi lahko notranje popolnoma konsistentni in samopodpirajo?i se. Prav tako se prito?ujejo, da so zagovorniki teorije krivi za zamenjavo med postavljanjem kriterija za resni?nost ne?esa (pravila za ocenjevanje resni?nosti prepri?anja) in ugotavljanjem, iz ?esa je resnica sestavljena.

Da bi se izognili ugovorom o relativizmu, so nekateri zagovorniki koheren?ne teorije predlagali, da je pojem resnice regulativni ideal, ki je lahko uresni?en samo v zdru?eni in izpopolnjeni znanosti dale? stran od delnih sistemov prepri?anja katerekoli ?love?ke dru?be, kar jih dejansko obstaja. V tej preobleki se teorija prekriva z nekaterimi verzijami tako imenovane pragmati?ne teorije resnice (?kar je koristno, je resni?no?), povezanimi z ameri?kimi filozofi Peircem, Jamesom in Deweyem. Kasnej?a teorija, ?e posebej po Jamesu, poudarja povezavo med tem, kar je resni?no in tem, kar je koristno; pri tem na primer poudarja, da je znamenje uspe?ne znanstvene teorije to, da nam s pomo?jo povezanim napredkom tehnike omogo?a, da manipuliramo z naravo na na?ine, ki doslej niso bili mogo?i. Nasprotniki protestirajo, da je ta (domnevna) spojitev resnice s koristnostjo pogubna, saj etika od nas zahteva, da i??emo resnico z vso po?tenostjo tudi, ?e bi se njene posledice izkazale kot ?kodljive za na?o materialno ali druga?no dobrobit, pa tudi marsikdaj se neresnica ali la? izka?e za koristnej?o od resnice.

Vse zgoraj omenjene teorije resnice lahko v primerjavi z deflacijsko teorijo imenujemo substantivne, v smislu, da vse jemljejo resnico kot nekaj realnega in kot pomembno lastnost predmetov – karkoli ?e so – ki jih imajo teorije za nosilce resnice. Vendar pa so zadnje ?ase deflacijske teorije postale precej popularne, najzgodnej?i primer je redundan?na teorija (njena kasnej?a varianta je prosententialna teorija resnice). Ta teorija, ki gradi na o?itni ekvivalenci med izjavljanjem propozicije p in izjavljanjem, da je p resni?en, vztraja, da ta resni?nostni predikat ?je resni?en? obstaja samo zato, da vpliva na ekonomijo izraza ter da lahko to, kar je re?eno z njegovo pomo?jo, na?eloma povemo brez njega. Podobno videnje je, da ima resni?nostni predikat performativno funkcijo, ki govorcem omogo?a da izrazijo svoje strinjanje z ostalimi.

Zunanje povezave

• Predstavnosti o temi resnica v Wikimedijini zbirki