肛门长肉球是什么原因
Alegorija je lik (in tudi literarno delo), pri kateri je abstraktni svet predstavljen s konkretnim v ?utno dojemljivi podobi. Beseda izvira iz gr?ke besedne zveze àlla agoreio in pomeni 'druga?e govorim, govorim v podobah'.
Alegorija je pripoved v prispodobi (skriti simboli, personifikacije, Bogovi...). To besedo najve?krat uporabljamo v likovni umetnosti za analiziranje umetni?kih del npr. relief na oklepu Cesarja Avgusta govori o miru, ki ga je le ta sklenil. Upodobljeni so Bogovi, ki naj bi to odobravali.
Obstajata dve vrsti alegorije:
- umetni?ka: je umetni?ki na?in prikazovanja teme s pomo?jo abstrakcije;
- razlagalna: je smer, ki se ukvarja z razlaganjem umetni?ke alegorije.
Definicija
[uredi | uredi kodo]Pojem alegorija izhaja iz gr?kega glagola allegorein, ki pomeni ?govoriti drugo, govoriti druga?e? in temelji na predstavljanju pojmovno-idejnega sveta s pomo?jo konkretnih podob, likov, prizorov.
V anti?ni retoriki je termin alegorija sprva ozna?eval metafori?en pomen celega stavka oz. povedi za razliko od posamezne besede kot metafore npr. v Ciceronovem govoru Proti Pizonu (9,29): ?Jaz, ki sem v hudih neurjih in valovih vodil dr?avno ladjo in sem jo nepo?kodovano pripeljal v luko, jaz da bi se bal tvojega mrkega ?ela in duha tvojega prijatelj?? Dandanes se podobni stavki imenujejo metafore, medtem ko je termin alegorija raz?iril svoj pomen zahvaljujo? alegorezi. V primerih, ko je bilo mo?no tekst razlo?iti tako, da se je pomen njegovih besed v celoti v vseh podrobnostih zavestno prena?al na ?isto drug niz pojavov, o katerih v tekstu ni bilo govora, toda ravno v tem prenesenem pomenu je bil pravi smisel teksta, takrat je alegorija dobila veliko ?ir?i pomen od metafore, ta njen novi pomen pa jo je privedel v bli?ino pojmov kot sta simbol in parabola. ?Z alegorijo in simbolom se ozna?uje nekaj takega, ?igar smisel ne le?i v njegovi pojavnosti, obliki, se pravi v besedah, ampak v pomenu, ki se nahaja izven njega. Namesto tega, kar imamo namen re?i, ka?emo na nekaj drugega, nekaj bolj otipljivega, ampak na tak na?in, da je vseeno mo?no razumeti, kaj je tisto drugo? (Gadamer). Po Gadamerjevem mi?ljenju je do strogega lo?evanja pojma alegorije in simbola pri?lo ?ele od 18. stoletja naprej (Re?nik knji?evnih termina: 13).
O alegoriji govorimo torej takrat, ko se neka metafora v literarnem delu vseskozi podalj?uje in ni vsebovana samo v eni ali nekaj besedah, ampak v celotnem govoru avtorja, ko svoje misli in opazovanja predstavlja v tak?nih oblikah, ki nimajo poleg podobnosti nobene zveze z njegovimi mislimi. Praviloma implicira ve? pojmov, in sicer alegorijo kot retori?no figuro in tekstno strategijo, alegorijo kot literarni ?anr in alegorijo kot alegorezo oz. alegori?no interpretacijo. Alegoreza ali dejanska praksa alegori?nega interpretiranja tekstov je razlaga dela z namenom, da se odkrije njegov skriti pomen. To pomeni, da delo ka?e na nekaj ve? in nekaj boj globokega od tega, kar je v njem na prvi pogled povedano. Tak pristop je uvedel Teagen, ki je kot prvi alegori?no razlagal mite (konec 6. st. pr. n. ?t.) in pojasnjeval odnose med bogovi z alegori?no sliko odnosov in borbe med nasprotnimi naravnimi elementi.
Z definicijo pojma so se jezikoslovci za?eli bolj aktivno ukvarjati v 19. stol. in ponujali so njegovo ob?irno razlago, ki je temeljila predvsem na gr?ki etimologiji: ?govorim druga?e, tj. nekaj drugega, ne to, kar dejanske besede ozna?ujejo, ampak nekaj v prenesenem pomenu. Govoriti alegori?no pomeni figurativno, preko podobnosti. V okviru gesla alegorija so govorili ?e o pojmu ?alegori?nost? (postavitev v prispodobah) in ?alegori?en? (prenesen, zaznamovan s podobnostjo, figurativen). Alegorija je bila ve?krat definirana kot ?prenesen govor, podobnost?, na primer trikotnik obdan z ?arki ne ozna?uje tega, kar prikazuje, ampak bo?jo previdnost, ov?ka z zastavico ozna?uje Jezusa Kristusa, sidro pa upanje.
Uporaba alegorije v knji?evnosti, ?e posebej pa v pesni?tvu je zelo ?iroka. Predvsem je njen cilj prijetnej?a oblika, v katero posku?a avtor ?oble?i? moralne nauke in resnice, ki v tej ?preobleki? bolj u?inkovito umsko in miselno ganejo bralca in mu dlje ?asa ostanejo v spominu. Skoraj vsa gr?ka in egip?anska mitologija sta neke vrste alegoriji. Vsak mit govori o dolo?enih ?love?kih zna?ilnostih, npr. zgodba o Dedalusu in Ikarju je prispodoba razuma, zdrave pameti in izku?enosti na eni strani ter kritika nerazsodnosti, mladostne neizku?enosti in zaletavosti na drugi.
Alegorija je lahko lik, dogodek, fabula v literarnem delu ali celotno delo (parabola), ki ima poleg dobesednega pomena ?e druge, bolj skrite in domiselne, alegori?ne pomene. Zveza med obema zna?ilnima plastema ima najve?krat konvencionalen pomen, dolo?en z versko, literarno ali ikonografsko tradicijo, v?asih pa sloni na naravni podobnosti (na primer pekel v plamenih - kazen za grehe, potapljajo?a se ladja - dr?ava v nevarnosti, Orfej z liro v roki - odre?ilna mo? glasbe). Pomen podobe pri tem ni jasen iz nje same (kot pri simbolu), je torej razumljiv samo iz pojma, ki ga predstavlja.
Likovno alegorija v ?utno dojemljivi podobi ozna?uje mnogo bolj abstraktne pomene, le da so ti pomeni ?e vnaprej natan?no razumsko dolo?eni, torej ne samo nakazani, sluteni.
Pojem alegorija je zelo blizu simbolu. V dana?nji literarni teoriji se je kljub temu udoma?ila potreba po ostrej?em razlo?evanju med obema pojmoma. Tudi alegorija je podobno kot simbol oznaka za posebno zvezo ali razmerje med motivom in temo literarnega dela. Podobno kot simbol ima za podlago kak motiv, ki sam na sebi ni zadosten, saj ka?e na globlji ?smisel?, ta pa se skriva v temi, ki mu je v celoti besedne umetnine dodana ali prirejena. Razlika med alegorijo in simbolom je ta, da je tema, na katero meri alegori?ni motiv, zmeraj idejno-racionalna in le v majhni meri afektivno-emotivna. Kjer se alegorije ne da razlo?iti z razumsko razlago, nimamo opraviti s pravo alegoriko, ampak s simbolom ali vsaj s tvorbo, ki je bli?ja simboliki. Meja med pojmoma je pogosto nerazvidna, zabrisana in jo torej lahko ozna?imo za prehod.
Medtem ko pri simbolu literat v ozadju posameznosti (kakor je npr. ?klanec?) i??e ?ir?e, splo?nej?e pomene, z alegorijo natan?no domi?ljeni splo?nosti sku?a najti konkreten, enkraten znak.
Alegorija je bila ?e v pozni antiki, nato pa zlasti v srednjem veku in baroku umetni?ko sredstvo za ponazoritev teolo?kih in filozofsko eti?nih vsebin.
Alegorija ve?inoma terja, da mora klju? za njeno razumevanje obstajati v kulturi njene lastne dobe, tako da jo bralec vnaprej lahko presodi in dojame s pomo?jo tak?nega klju?a. V svetovni literaturi je na primer Horacova podoba ladje, ki jo premetava morje alegorija dr?ave v te?avah. V slovenski knji?evnosti pa so zgled za to na primer podobe pri Devu v elegi?ni pesnitvi Kranjskeh modric ?aluvanje, kjer pesnik nagovarja in alegori?no opisuje de?elo Kranjsko. Poletni ?as na primer slika preko pesni?kih predstav doma?e jablane, prepelice, pastirice, lastovke, zlasti pa slavca. Potem pa se?e ?e po podobah, ki so vzete ?e bolj naravnost iz doma?e stvarnosti, skoraj brez literarnega obrazca v antiki: sklepane kose na seno?etih, te?ko snopje v kozolcih, omla?eno ?ito, ki ga bo kmet meril na starje. Vsa ta prikazana idila je neke vrste alegorija na pre?udovito kranjsko de?elo, ?esar bi se moral vsak Kranjec zavedati. Lep primer alegorije v slovenski poeziji je tudi kova?ko delo kot prispodoba pesni?kega ustvarjanja. Dev jo je kot eden prvih uporabil v svoji pesmi Spevore?nost na Krajnske spevore?nike. S to alegorijo sku?a bralcem pokazati, kako je delo pesnika te?ko in koliko truda mora vlo?iti, preden oblikuje neko delo. V sodobni slovenski knji?evnosti pa se je od izida pesmi Edvarda Kocbeka Lipicanci za?el pojavljati alegori?ni lik te prelepe ?ivali in njene pozitivne preobrazbe. Ko je lipicanec majhen, je ?rn, ko odraste, postane bel. To je alegorija na slovensko zgodovino, ki se iz teme preraja v svetlobo (je moralno ?ista). Kocbekova pesem je tako hvalnica slovenskemu narodu.
Najve?je umetni?ko alegori?no delo, ki najbolj celostno prikazuje vse te vsebine, je nedvomno Dantejeva Bo?anska komedija. V njej je Dante Alighieri zdru?il vse vidike srednjeve?kega sveta v zaokro?eno celoto. Podlaga sta ji kr??anska filozofija in teologija, pripoved sledi kr??anskim predstavam o posmrtnem ?ivljenju - o peklu, vicah in nebesih. V to dogajanje so vklju?ene ?tevilne zgodbe o resni?nih in izmi?ljenih ljudeh Dantejevega ?asa, od pape?ev do preprostih me??anov. Poseben ?ar daje celoti ljubezen do Beatrice, ki ima alegori?en pomen. Zgodba govori o tem, kako Dante zablodi v temnem gozdu (gre?no ?ivljenje), kjer sre?a tri ?ivali: risa (ne?istost), leva (napuh) in volkuljo (lakomnost). Politi?na razlaga ?ivali je slede?a: ris predstavlja Firence, lev francosko kraljestvo, volkulja pa pape?tvo. Iz zagate re?i Danteja Vergil (prispodoba razuma) in ga povede na dolgo pot odkrivanja ?ivljenja in sveta. Na svoji poti Dante sre?a vrsto znanih ljudi iz mitologije in zgodovine in se z njimi pogovarja. Najve?krat uvr??a avtor posamezne ljudi v dele pekla in vic, in sicer zgolj po svojih politi?nih simpatijah. V raj ga Vergil kot pogan ne more spremljati; tam ga vodi Beatrice (podoba bo?anske milosti). Preko tega alegori?nega dela pesnik razkriva vse najbolj banalne, podle in pokvarjene ?love?ke strasti. Bralca prisili k refleksiji; vse v ?ivljenju je stvar izbire. Toda potem vedno pride do "vi?jega" obra?una in na koncu je vedno zlo kaznovano, dobro pa nagrajeno.
Personifikacija alegorije
[uredi | uredi kodo]Alegorija pogosto nastopa v obliki personifikacije. Na najbolj konvencionalen na?in so jo avtorji koristili v pravljicah z ?ivalsko tematiko, kjer so bili vedno ?ivalski liki poosebljeni in so tako alegori?no predstavljali najbolj zna?ilne ?love?ke lastnosti, ki jih je zaradi moralnega nauka ?elel pisatelj izpostaviti. Tako vlogo so imele pravljice v ?asu razsvetljenstva, vendar poleg moralisti?nih vsebin so tudi posredovale dokaj zapleteno, pogosto dramati?no vizijo sveta. Personficirane ?ivalske like je na primer v svojih pravljicah uporabljal Anton Feliks Dev. Pravljica Pav inu slavc graja napuh vase zagledanega pava, hvali pa slav?evo petje in pridnost, ki na koncu zmaga. V svoji satiri Na sladnost Dev opominja vse tiste, ki se ne znajo upirati sli, ker jih potem ?aka kazen (?ebele opikajo preve? sladkosnedega medveda). V pravljici Lev inu podgana pa Dev skozi zgodbo o levu, privezanem na niti, ki ga re?i mala podgana, graja ?love?ko nehvale?nost, ki je pogosto pla?ilo za dobroto. Valentin Vodnik v svoji alegori?ni zgodbici Petelin?ka daje primer ?love?ke tekmovalnosti, ki se ne ozira na prijateljstvo. V pesmici Nem?ki in kranjski konj pa skozi alegorijo govori o te?kem polo?aju slovenskega ljudstva pod nem?ko oblastjo. Drugi pogosti ?ivalski alegori?ni liki so na primer:lisica, ki predstavlja prebrisanost, osel ─ trmoglavost, ovce ─ infantilnost in neumnost, ?ebele in mravlje ─ delovno zagnanost in pridnost itn.
V slovenski poeziji 18. stoletja je lep primer alegori?ne personifikacije pesem iz Pisanic Mile pogovor med Dunavo inu Savo, kjer nastopajo reke kot predstavnice dveh de?el ─ Nem?ke in Kranjske in se med sabo pogovarjajo o ?alovanju zaradi smrti kraljice Marije Terezije.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Zgodovino alegorije pravzaprav predstavlja igra poskusov povezanih z uvedbo natan?ne razlage, interpretacijo in mnogopomensko zna?ilnostjo alegorije.
Alegorijo kot literarni trop omenja ?e anti?na poetika (Kvintilijan), njen izvor pa ?e kljub temu ni povsem jasen in je kot taka ?e vedno zanimiva tema za raziskovalce. Po navadi se omenjajo trije viri, in sicer 1) krog Biblije in kultura njene interpretacije; 2) orientalska pripovedka; 3) preoblikovanje anti?ne kulture - desakralizacija, ki je povzro?ila, da so imena gr?kih bogov dobila pomen dolo?enih pojmov in idealnih zna?ilnosti.
Zgodovina pojma je po eni strani povezana z retoriko po drugi pa s hermenevtiko, od nekdaj pa je alegorija delovala kot posredovalka sporo?il o resnicah, druga?nih od tiste, ki se zdi dojemljiva na prvi pogled.
Alegorija je dominirala v umetnosti srednjega veka. Takrat so alegori?en zna?aj za?eli ex post pripisovati tudi starej?im delom in tako je npr. Vergilijeva Eneida postala pripoved o strmenju kr??anske du?e k ?ednosti, v Prudentiusovi Psihomahiji so bila ?love?ka kontradiktorna hrepenenja predstavljena kot borba med napakami in ?ednostmi. Od 12. stoletja je za?ela alegorija dobivati zna?ilno vlogo v ljubezenskih pripovedih kot so Tristan in Izolda, Romanca o Lancelotu Chretiena de Troyesa ali v pripovedih o sv. Graalu.
Primeri alegorije v slovenski knji?evnosti
[uredi | uredi kodo]Pisanice od lepeh umetnosti (Pesni?ki zbornik, gl. avtor in urednik Janez Damascen oz. Anton Feliks Dev) so bile prava zakladnica zgodb z alegori?nim pomenom. Ena najlep?ih je elegija Kranjskih modric ?alovanje, kjer avtor skozi alegorijo opisuje zamudni?tvo slovenske umetnosti in leposlovja ter pomanjkanje pesnikov, ki bi opevali ?ast in slavo kranjske de?ele. Zgodba govori o kranjskih modricah (muzah umetnosti), ki so posodile svojega boga Belina (alegorija na pesni?ki navdih) la?kim sestram in zdaj jim ga te no?ejo vrniti. Zato vlada v Kranjski de?eli velika ?alost (pi??ali ne igrajo, strune na citrah samo ?kripajo). Tej pesnitvi sledi oda Veselje kranjskih modric na prihod njih Belina, v kateri pesnik izra?a navdu?enje nad pesni?ko pomladjo, ki da je pri?la med Slovence s pevskim Apolonom. O?ivi tudi sama narava in po ?love?ko razodeva, kar vse pesnik do?ivlja. Od takrat naprej bodo slovenski Ovidi in Vergili slavili ime svoje domovine. S Kranjcem, ki je bil vesel rojstva slovenske posvetne poezije, je mi?ljen ?ir?i slovenski prostor. Belin pa alegori?no predstavlja pesnika samega, seveda z njegovimi vrstniki, po katerem bi slovenski narod dobil ?isti jezik, orodje za slovstveni napredek in s tem vstopnico v dru?bo kulturnih narodov.
Alegori?ne prispodobe je uporabljal tudi Valentin Vodnik, ki je bil poleg Deva in Pohlina glavni soustvarjalec Pisanic. V uvodni pesmi tretjega letnika zbornika Pro?nja na Kranjsko Modrino nagovarja Vodnik Modrino ─ muzo kranjske de?ele, naj se mu pridru?i in mu poda svojo pre?no pi??al (flavto), kar alegori?no pomeni, da si Vodnik ?eli pravega pesni?kega navdiha in prosi muze, naj mu ga podarijo. Vodnik je v tej pesmi uporabil podoben nagovor kot Horacij v pesmi Descende coelo. V Vodnikovi pesmi Ilirija o?ivljena, se alegorija razteza skozi vse delo. Pesnitev je alegori?en govor personificirane Ilirije, ki je slavospev Napoleonu, vendar tudi slavospev slovenski zgodovini, izra?a pa tudi upanje v veliko prihodnost. Poosebljena Ilirija zatrjuje, da Slovani ?e od nekdaj ?ivijo na tej zemlji in da bo zdaj v njih stopil novi (Napoleonov) duh. Ta novi duh bo prerodil ves narod, ki bo mogo?en ?ivel naprej v srcu Evrope. S pesmijo Ilirija o?ivljena je Vodnik zapel slavo Napoleonu kot pobudniku "ilirske" zavesti Slovencev in Slovanov. Pesnitev je bila objavljena leta 1811 v Vodnikovi knjigi Pismenost ali Gramatika za Perve ?ole.
Leta 1828 je iz?la Veritijeva pripoved Popotnik ?iroke in vozke poti ali popisovanje, kako se ?lovek spa?i, v grehih ?ivi, kako se pobolj?a in bogu slu?i. Lovro Pintar jo je1848 imenoval moralisti?ni roman, Fran Levstik 1881 nabo?na povest, Matja? Kmecl pa nabo?na vzgojna alegorija. Zgodba je abstraktna, osebe so personifikacije moralnih lastnosti. Gre za pripovedovanje o mladeni?u Feliksu (Sre?ku), ki se znajde v mestu Goljufije, kjer sre?uje osebe sveto ?eljo, sveto ?istost, sveto Modrost, Bogoslu?nost, Potrpe?ljivost, Pokoro - torej take, ki ?e po imenu ka?ejo na svoj alegori?ni, nerealni, ideologizirani zna?aj. Z zgodbicami posku?a avtor u?inkovito vcepljati lepo obna?anje, pobo?nost in druge vrline, ki se ?loveka sicer slab?e oprijemajo.
Lep primer alegorije je tudi Levstikova pesem Umetnik, ki jo je sam avtor podnaslovil Alegorija. S pomo?jo le-te upodablja pri?ujo? umetni?ki ustvarjalni proces od zavesti ustvarjalnega nemira, ki se v ugodnem trenutku bliskovito sprosti v ustvarjanje. Alegori?no sta predstavljena dva svetova, ki se nato prelijeta v novi plodni, umetni?ki svet, ki ga avtor slika z razli?nimi vizualnimi podobami (npr. reka, ki nenadoma privre ob izviru iz zemlje). Kon?na umetnina je umirjena podoba umetnikovega ustvarjalnega preobilja in nemira, kakor je narava - umirjena podoba prvotnih ustvarjalnih mo?i. V pesmi je dejansko skoraj vsaka beseda podoba (razvezana reka, izvir, bregovi srca, vode se budijo, ribi?...).
Alegorija je tudi Stritarjeva pesem Sre?a, poezija in Pre?eren, objavljena leta 1877 v reviji Zvon, ki jo je sam urejal. Ta pesem je dalj?a, pripovedna, dialo?ka. V lepo okolje gozdi?ka pride mlad ?lovek, ki ga nagovori mlada ?enska (alegorija sre?e) in mu razlaga, kaj vse mu lahko ponudi (naravo, u?ivanje ?ivljenja, egocentrizem, cveto?e ravnine, ?ast, zlato, bele dvore). Tu so predstavljeni srednjeslojski ideali: sre?a, u?ivanje, bogastvo - ti ideali veljajo ?e danes. Mladeni? se da nagovoriti ?e eni ?enski: Poeziji. Obe ga prepri?ujeta, naj se preda eni izmed njiju. Kar ponuja Sre?a, ne prina?a globokega trajnega zadovoljstva. To dose?e ?ele Poezija, ki ima nalogo te?iti brate, pla?ilo pa je ve?ni spomin in hvale?nost naroda. Stritar predpostavlja, da mora biti pesnik nesre?en, da lahko poje (pesni), nagrada pa je ve?en spomin, ker se je odrekel zemeljskemu u?ivanju sre?e.
Alegorija je tudi prisotna pri Simonu Gregor?i?u v pesmi Kesanje. Avtor preko alegorije daje bralcu vedeti, kako bi moral ?iveti. Pesem govori o starcu, ki ga obi??ejo njegova dela in misli, ki jih je nosil s sabo celo ?ivljenje. Pridejo tudi mladostne norosti, krivica in la?i. Starec se ustra?i in se kon?no zave svojih gre?nih dejanj ter spozna njihovo zlo. Na koncu ugotovi, da je najve?ja bole?ina ravno kesanje, krivice in spomin, kar pomeni, da najbolje je, ?e ?lovek celo ?ivljenje ?ivi zgledno in po?teno.
Na prelomu 19. in 20. stoletja je mesto alegorije sicer prevzel simbol, toda sodobna znanost ka?e pove?ano zanimanje za alegorijo kot tudi razumevanje za njeno klju?no vlogo v srednjeve?ki poetiki in umetni?ki teoriji.
Povratek k alegoriji v 20. stol je povezan z antiveristi?nimi tendencami in zato je pogosto povezovan z grotesko. Najbolj?i primer alegorije v 20. stol. so romani F. Kafke Proces (1925), in Grad (1926), kjer je fantasti?ni svet predstavljen z izrazom strahu, ki ga do?ivlja glavni lik.
V slovenski poeziji prve polovice 20. stol. jo pa najdemo na primer pri Bo?u Vodu?ku v pesmi Ladja sanj. Pesnik je tukaj uporabil klasi?ni alegori?ni lik ladje kot prispodobe dr?ave. Ta ladja (dr?ava) je ladja sanj. Te sanje se v tem trenutku zdijo mogo?e ?e nedosegljive, podobno kot miti?ni obljubljeni otok Atlantida, toda enkrat te sanje lahko postanejo resni?ne in bomo vsi do?iveli svojo novo lep?o dr?avo - de?elo sanj, ?e pa ne mi, jo bodo pa gotovo do?iveli na?i zanamci, potomci (podoba otroka).
Alegori?ne eksemple lahko opazimo tudi v sodobni postmoderni poeziji. Tak primer je pesem Krmilnica Alojza Ihana. S svojevrstno prispodobo v obliki krmilnice in v njej vladajo?e hierarhije pravi?nosti, ho?e avtor pokazati neka vi?ja, globlja spoznanja. Preko alegori?ne zgodbe o hranjenju in nadaljnjem pobijanju ptic v krmilnici prikazuje Ihan dejanske razmere, ki vladajo v sodobni moderni dru?bi, kjer nekateri neprestano s svojo logiko posiljujejo druge in ne opazijo, da se njihovi na?rti naenkrat ?isto izjalovijo oziroma popa?ijo. Na koncu ?lovek ugotovi lahko samo to, da ?eprav jih jasno vidi, dru?benih nezakonitosti ne more spremeniti ali prepre?iti. Ne glede na to, kako se bomo trudili, kak?ne radikalne metode bomo uporabili, hierarhija bo ?e naprej obstajala. Veliki in mo?nej?i bodo ?e vedno nadvladovali manj?e in ?ibkej?e. Tudi, ?e nekomu uspe odstraniti del le-teh, bodo na njihovo mesto pri?li drugi, ki so bili prej v hierarhiji eno stopni?ko ni?je, toda potem ti bodo postali najmo?nej?i in tako naprej...Avtor ugotovi, da tak?na so pa? dejstva, v takem svetu ?ivimo. Pesnik prisili bralca, da se ta zamisli, ali bo mogo?e res treba spremeniti, prerasti stereotipno razmi?ljanje in zrelativizirati neke resnice.
Alegorija v pregovorih
[uredi | uredi kodo]Alegorija je bila ?e posebej priljubljena v pregovorih. Najbolj domiselno jih je skupaj zbral Valentin Vodnik v svoji Novi pratiki npr.: Su?ec - Trte se jokajo, potlej rodé, kteri pít ho?ejo,naj se poté (nauk, da ni? ne pride brez truda); Veliki traven - Natóra jeseni pretrudna zaspi,zato se spomladi vesela zbudi (alegori?no prikazana naravna cikli?nost, delo:po?itek);Gruden - Kdor klobas pozimi hrani,se poleti muham brani (nauk, da ni dobro biti skopu?en); Mali srpan - Lej, ktir so poleti pred zarjo vstajáli,so bodo pozimi za hajdo naspali (alegorija na pridnost);enako tudi ponazarja ta pregovor, s tem, da je dodatno prisotna personifikacija: Veliki srpan - Obirajo hajdo nedol?ne tatice, ?belárjem pa nósjo debele mo?njíce. Alegori?en pregovor je tudi ta: Jabolko ne pade dale? od drevesa (kak?ni star?i, tak?ni otroci).
Alegorija v likovni umetnosti
[uredi | uredi kodo]_less_saturation.jpg)
?e bolj kot v pesni?tvu je priljubljena alegorija v likovni umetnosti: slikarstvu in kiparstvu (alegori?ne slike in kipi, kot na primer boginja Asteria s prevezanimi o?mi - alegorija na pravi?nost, obilni hedonisti?ni angelci - alegorija na raj, Orfej z liro v roki - alegorija na glasbo itn.). ?e v 16., 17. stol. so bili zelo priljubljeni posebni albumi tematsko urejenih slik z besednimi alegori?nimi komentarji, ki so predstavljale npr. posamezne ?ednosti, znanja, ?love?ke ?ute, estetske kategorije. Ena prvih tak?nih zbirk alegori?nih slikovnih predstav je bila Iconologija C.Ripeja, 1593. Poezijo je predstavljala ?enska bogato oble?ena v modri zvezdnati obleki, z bujnim oprsjem, naslonjena na liro s flavto v desni roki, lovorjevim vencem na glavi. Vsaka podrobnost je imela tukaj svoj alegori?ni pomen: lira in flavta je kazala na povezavo poezije in glasbe, lovorjev venec je pomenil slavo, bujno oprsje plodnost, bogata obleka bo?anskost.
Viri in literatura:
[uredi | uredi kodo]- Kos, Janko: Literarna teorija, Ljubljana: DZS, 2001
- Kos, Janko: O?rt literarne teorije, Ljubljana: DZS, 1994
- Kmecl, Matja?: Mala literarna teorija, Ljubljana: Zalo?ba M & N, 1996.
- Trdina, Silva: Besedna umetnost 2. del, Ljubljana: MK, 1965.
- In?titut za knji?evnost in umetnost: Re?nik knji?evnih termina, Beograd: Nolit, 1985.
- Brodzka, Puchalska, Semczuk, Sobolewska, Szary-Matywiecka: S?ownik Literatury Polskiej XX wieku, Wroc?aw-Warszawa-Kraków: Zak?ad Narodowy im. Ossolińskich, 1992.
- Whitman, Jon: Allegory: The Dynamics of an Ancient and Medieval Technique, Oxford: Clarendon Press.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Dictionary of the History of Ideas: Allegory in Literary history
- Electronic Antiquity, Richard Levis, "Allegory and the Eclogues" Roman definitions of allegoria and interpreting Vergil's Eclogues.
